Svojimi rukomi štela bi na nebo zviezdu desti;
putniku zgubljenom v tmici pot da svietli.

...Pa grumenje po zemlji pobiram,
rosom i dežđom ga spiram.
Mesečinu vu njega mečem,
sončeve niti čez njega spliječem.

Z križa življenja vieru bom vu njega dela,
z bieloga dneva svietlost bom zela,
v duši svoje luč bom vužgala
i zviezdu vu nebo poslala...

V zviezdanom nebu da slobodna leti
i meni zgubljenoj v tmici pot da posvietli.

Anica Bukovec (objavljeno u zborniku „Draga domača rieč 2017.")